USTANOVITEV PRVE NAVIJAŠKE SKUPINE – RED STEELERS JESENICE

Vse se je pričelo dogajati leta 1989 ko se je skupina prijateljev ki so se takrat družili (Riba, Red Tifo, Kariya, Sheehey, Mario in Shaq) začeli podrobneje spremljati navijače po bivši Jugi in po ostalih delih Evrope. Začeli so zbirati razne kolaž papirje, zastavice, značke in šale vseh klubov. Zbirali so se pred znano rdečo stolpnico na Plavžu. Ker so bili zagrizeni ljubitelji navijaštva in vsega kar je bilo s tem povezanega so se udeleževali tudi nogometnih tekem na Jesenicah, prav tako pa tudi hokejskih. Še kako jim je tistega leta ostala v spominu zadnja Jugo zvezdica ki smo jo osvojili v domači dvorani Podmežaklo in to ravno proti večnim rivalom iz Ljubljane. Takrat sta za Jesenice kraljevala Figola in Maholta, slednji si je v drugi tretjini zlomil roko.

No v letih 90/91 po osamosvojitvi, ko je naš klub igral prvo sezono brez bratskih klubov, se je zgoraj omenjena skupinica odločila, da bo v podporo hokejskemu klubu Jesenice delovala kot ena mala navijaška skupina. Izbrali so si prostor za domačo kazensko klopjo in skupina je tedaj štela okrog 15 mladih fantov (Shaq, Yes111, Džile, Ponjo, Maher, Drajc, Marci, Kariya, Sheehey, Red Tifo, Mlekuž, Pust, Jukič,...). Nekaj tekem so navijali prav po stilu nogometnih navijačev iz Juge (vrteli so šale, skakali, obračali spit fajerke), seveda je imel vsak svoj šal; zanimivo, da šali niso bili jeseniški,  temveč od klubov iz velike četverke (Hajduk, Dinamo, Crvena Zvezda, Partizan). Takrat se še ni dalo kupiti jeseniškega sala tako kot danes, edino če ti ga je mama naštrikala. No v tistih časih je imel klub Jesenice tudi podporo fantov ki so zahajali v takrat zelo popularen Max Bar (Berti, Kalan, Nitka, Prešeren, Urh, Bifti, Zagor, Jenki, Cvoka in malo mlajši Spendov, Žiga Jan, Gumi...).


Ko so na enih od tekem fantje v prvi vrsti navijali, se je v dvorani oglasil boben. Fantje iz Maxa so prinesli boben ter navijače iznad domače kazenske klopi povabili k prvi ograji nad kazensko klopjo, da se jim pridružijo. Seveda so se povabilu z veseljem odzvali ter se jim pridružili. Tisti dan je bil za navijaštvo na Jesenicah zgodovinski, saj se je od tiste tekme naprej na Jesenicah zgodila prava navijaška revolucija. Iz tekme v tekmo je imela skupina več somišljenikov, zato sta se tedanja vodja (BERTI, CVOKA) na pobudo ostalih dogovorila, da skupini dajo ime. Seveda je bilo vse sorte variant; od Red Devilsov, do Red Maschine... Od vseh se je še najbolj prijela Red  Steelers. Skupina je postajala vse bolj organizirana in Ultras umerjena. Po vsakem doseženem zadetku so se prižigale dimne bombe, navijanje je bilo res po vzoru nogometnih navijačev. Skupina je vrhunce doživljala v letih 91/92, ko se je objektivno gledano uveljavila kot ena najboljših skupin v Sloveniji. Takrat je skupina štela 300 ali celo več članov; vsaj sto od njih je imelo spit fajerke ki so jih obračali na oranžno stran. Začeli so se izdelovati tudi prvi šali z napisom imena skupine in letnice 92/93. Takrat je bila to na Jesenicah prava modna muha.
Skupina je začela razpadati v sezoni 94/95, da je bilo temu tako pa je v veliki meri botrovala vojna na Balkanu; kar naenkrat so se najboljši prijatelji začeli deliti na Slovence, Srbe, Hrvate, Bošnjake…  Kmalu so se začela tudi trenja znotraj skupine. Nekateri so se povsem umirili in se poročili ter se posvetili družini. Tako je tega leta nastal popoln razpad.

Poleg že omenjenih je treba našteti tudi nekaj glavnih akterjev tistega norega časa (Rero in Riba - strah in trepet za GD-je, Faganel, Dibek, Zulič, Zele ofra hazra, Robce, Korica, Buco, Skinzo, Hadžo, Jure Noč, Rok Svetina, Lacko, Miro delija, Skender, Asmir, Slinjo, Grmovšek, Dragojevič,..).  

Ime Ultras Jesenice se je zdelo nekako pravo saj je bila že prva ustanovljena skupinica na Jesenicah, ki si je dala ime Red Steelers – usmerjena Ultras. Skupino sestavlja nekaj starih članov skupine iz začetka 90-ih ter veliko mladih fantov iz Jesenic. Prvo veliko gostovanje je bilo sezono 04/05 ko se je 34 fantov odločilo, da se odpravi v oddaljeni Seherfehervar na Madžarsko izkazati podporo svojim ljubljencem v finalni tekmi mednarodne lige. Seveda so pričarali enkratno vzdušje, ki je v neki meri že spominjalo na tisto iz zgodnjih devetdesetih ter s svojim navijanjem pomagali jeseniškim hokejistom do naslova mednarodnih prvakov. Od te tekme se je zopet začel preporod jeseniških navijačev, skupini Ultras se je začelo priključevati vse več mladih somišljenikov, ki so hoteli s svojim glasom pomagati do boljših rezultatov jeseniških igralcev. Istega leta so Ultrasi organizirali prevoz na četrto tekmo finala v Ljubljano. Iz Jesenic je tako štartalo rekordnih 7 avtobusov navijačev, tem sedmim pa se je v Kranju pridružil še avtobus tržiških in kranjskih navijačev, tako da je pred Halo Tivoli na tekmo prispelo 8 nabito polnih avtobusov z eno samo željo - zopet osvojiti naslov po 11-tih letih. Ob taki podpori so jeseniški hokejisti naslov gladko osvojili, vzdušje v Tivoliju pa je spominjalo na tiste dobre stare čase, ko so Jeseničani tam osvojili prve tri zvezdice.


Naslednjo sezono je skupina postala se bolj številčna in organizirana. Ponovno so se začeli so se izdelovati šali in duksi z imenom skupine ter zastave, ki so bile v hali Podmežaklo že skoraj pozabljene. Skupina se je udeleževala vseh gostovanj - tako domačih v Sloveniji kot tujih. To sezono je bilo najbolj odmevno gostovanje ponovno v Seherfehervarju, ko sta se tja odpravila dva avtobusa združenih jeseniških navijačev (Ultrasov in Red Steelersov). Ob bučni podpori so jeseniški igralci osvojili drugi zaporedni naslov mednarodne lige – to gostovanje je bilo ponovno nepozabno, saj so navijači po tekmi kar na cesti naredili dobesedno živi zid in tako ustavili avtobus z igralci; skupno veselje se je tako nadaljevalo kar na eni izmed madžarskih ulic.