V prvi polovici osemdesetih je v Ljubljani na področju navijaštva zavladalo nekakšno zatišje, le tega pa je prekinila odlična serija Nogometnega kluba Olimpija, ki se je po nekaj letih zopet boril za uvrstitev v prvo zvezno ligo.

Skandiranje in ploskanje se je na štadionu za Bežigradom pojavljalo že od leta 1986 naprej, za našo prvo tekmo pa štejemo srečanje proti Prištini jeseni leta 1988, ko se je prvič pojavil transparent s tem tako lepim imenom: Green Dragons. Avtor je tudi do danes ostal neznan, verjetno pa se tudi sam ni zavedal, kaj je s tem povzročil. Na prvih tekmah so skupino vodili še fantje iz Zasavja (Trbovlje, Zagorje.), kmalu po uvrstitvi v prvo ligo, pa so večino bremena na svoja pleča prevzeli Ljubljančani. Pojavljali so se vedno novi transparenti, organizirale so se podružnice (Črnuče, Bežigrad, Šiška, Vič.), bližali pa so se tudi derbiji s klubi velike četverice (Crvena Zvezda, Partizan, Hajduk in Dinamo).

V tistih mesecih ,ko je razpadala bivša skupna država se nekaj časa ni vedelo, v katerem tekmovanju bo igrala Olimpija. Nastala je sicer slovenska liga, ki pa so jo sestavljali klubi, ki so bili nekaj svetlobnih let za Olimpijo. Ko se je kasneje klub le pridružil temu tekmovanju, smo tudi mi izgubili dostojnega nasprotnika na tribunah. Res, da se je nekaj fantov, ki so pred tem bili Green Dragonsi odvojilo od skupine in so v svojih okoljih začeli organizirati lokalne navijaške skupine, vendar dokazovanje pred takimi skupinami ni bilo v našem interesu.

Več tekem in konkurenca sta nas dvignila iz pepela. Prvo omembe vredno gostovanje se je zgodilo na tekmi proti Medvodam, ko so nam igralci odstopili avtobus, sami pa so odšli na tekmo z lastnimi avtomobili. Vrhunec sezone smo dosegli legendarnega 6. maja 92 na tekmi proti Mariboru, ko se nas je zbralo za takratne razmere fenomenalnih 700, navijanje je bilo huronsko, polno domiselnih koreografij, bakljada, na koncu tekme pa še slavje na igrišču, nasprotni navijaški skupini pa smo vzeli vse transparente, ki so jih prinesli s seboj v Ljubljano.

Po poletnem mrtvilu nas je čakalo do takrat največje gostovanje slovenskih navijačev v tujino, kjer se je 150 Slovencev zelo dobro predstavilo proti takrat najboljšemu nogometnemu klubu na svetu AC Milan. Tifosi Rosseniero so bili nad nami navdušeni in so nam kljub nepomembni tekmi dva tedna kasneje vrnili obisk v podobnem številu.

Na nogomet nismo pozabili in tako smo spremljali svoj klub povsod po Sloveniji, kjerkoli je ta igral. Res da včasih samo z dvema ali tremi avti, drugič pa spet z več avtobusi, vendar smo povsod kamor smo prišli pustili določen vtis. Že na začetku slovenske lige smo kot takrat največja (in to smo še danes) in najstarejša skupina objavili, da ne bomo nikogar napadli, prav tako pa ne bomo pustili, da kdorkoli napade nas. Spoštovali vas bomo, kakor boste spoštovali nas. No, in ker so nekatere skupine črpale vso svojo energijo prav proti nam,(zaradi tega, so kasneje tudi razpadle) je bilo v prvih letih na tekmah mnogo pretepov, k temu pa je poleg rivalstva, pripomoglo tudi premajhno varovanje teh prireditev. Poleg tekem smo se Dragonsi dobivali tudi ob drugačnih priložnostih, ena takih pa je bila naša prva petletka leta 93. Premierno smo na slovenskih stadionih prižgali 103 bakle, celo tekmo glasno navijali, na koncu pa so nam igralci podarili zmago proti Muri.

Sledila so leta stagnacije in padcev. Zaradi hinavščine uprave in njihovega nedela se je zgodil tudi eno in pol letni štrajk, kjer smo na probleme kluba opozarjali na različne načine. Ob prihodu novega direktorja je za nekaj časa spet vzklilo upanje na preporod.

Naslednja nogometna sezona je z igrami Sebastjana Cimerotiča prinesla nove dimenzije v slovenski nogomet. Prvi pravi nogometni zvezdnik domačih zelenic je postal prav naš - Cime! In Olimpija je s pomočjo njegovih potez slavila jesenskega prvaka. To jesen pa se je na poti v Maribor zgodil eden največjih incidentov v zgodovini navijaštva v Sloveniji! Iz čisto nepomembnih naključij in po zaslugi nesposobnosti slovenske policije je na železniški postaji Štore v bližini Celja prišlo do vsesplošnega pretepa kjer so ta kratko potegnili predstavniki oblasti, priprtih pa je bilo kar 74 Dragonsov. Rekord!!!To je bil zares čas vsesplošne evforije ki je sledil zamenjavi uprave in odličnim predstavam na igriščih. Predstava na tribuni je seveda takoj ujela korak in sledili so res prelepi showi made by Green Dragons, vrhunec pa so dosegli na zadnji tekmi sezone, ko se nas je zbralo 1500 (vsi navijači niso mogli na tribuno, čeprav so odprli tudi tampon cono). Olimpija je z večnim rivalom Mariborom remizirala in tako samo za točko izgubila naslov.

Sledil je ponoven vzpon nogometne Olimpije, ki si je z finančno pomočjo opomogla in opravila nekaj nakupov igralcev. Ponoven zagon marketinga in reklame kluba je na stadion za Bežigrad pripeljalo več gledalcev in v sezoni 2002/2003 je bil za Bežigradom najboljši obisk lige, prav tako pa smo svoje oddelali Green Dragonsi. Na tekmah se nas je zbiralo od 150 naprej, sledilo je nekaj dobrih predstav proti Publikumu (450), Mariboru (600) in Kopru (300) na žalost pa vse to zaradi zakulisnih igric ni bilo dovolj za osvojitev naslova državnega prvaka. Gostovali smo po celi Sloveniji v zelo solidnih številkah (Celje, Koper, Novo Mesto in Maribor - povsod 200 in več), na ostale gostujoče tekme pa hodili vedno v cifri nad 50.

Sezono kasneje nas je 30 obiskalo Dublin razlog pa je bil predkolo pokala Uefa, žreb pa nam je za naslednjega tekmeca določil sloviti Liverpool proti katerem smo obeležili tudi našo petnajstletnico aktivnega delovanja in navijaško povsem zasenčili 800 angleških navijačev. Nas se je zbralo nekaj čez tisoč. Na povratno tekmo se nas je odpravilo 130 vendar iz še danes nepojasnenih razlogov letalo v Trevisu ni hotelo poleteti skupaj z nami. Vseeno Olimpija v Angliji ni ostala brez podpore saj je 30 zelenih zmajev tja odpotovalo že dan pred tem.

V zadnjem času se ljubljanski šport otepa z kopico problemi in ni ga več kluba v kolektivnih športih, ki bi suvereno obvladoval svojo konkurenco. Zaradi teh težav smo se tudi Green Dragonsi znašli v nezavidljivem položaju saj splošno zanimanje za šport v Ljubljani upada. Vseeno pa nas to ne ustavlja v naših prizadevanjih kar se da bučno in inovativno pomagati Olimpiji do zmag. Tako smo tudi v situaciji, ko je bilo jasno da bo NK Olimpija odšla v nižji rang tekmovanja na naši tribuni proti Mariboru zbrali 850 navijačev, ki so celo tekmo navijali za Olimpijo, hkrati s tem pa vse skupaj popestrili tudi z lepimi koreografijami.

Ko je nogometna Olimpija končala svojo pot v Ljubljani ni bilo junaka, ki bi takrat rekel, da želi z delom in trudom zopet obuditi vseslovenski ponos. Edini, ki so bili pripravljeni ugrizniti v kislo jabolko so bili pri NK Bežigrad, kjer so zgodbo z novo Olimpijo začeli iz najnižje - pete lige. Ta prizadevanja smo podprli tudi Green Dragonsi in tako še danes vztrajamo in se trudimo vrniti klub na pota stare slave. Prepričani smo, da nam bo to uspelo!